Pred enim letom sem bil na enodnevnem potovanju, kar precej za spremembo okolja. Z avtobusom smo se odpeljali ob šestih zjutraj. Tako s prijateljico udarim avtobus in posnamem eno dekle. Bila mi je zelo znana. Rekel sem, da jo od nekje poznam. Spominjam se druženja v srednji šoli z enim od sošolcev.

Smo enake starosti. Bila je besna, a spet nekako ni zdela, da bi si želela ravno tega, je pa dajala tudi vtis intelektualke, dame. In od takrat je minilo dvanajst let, zdaj sem jo spoznal. Bilo mi je resnično neverjetno. Lep čeden, malo močnejši, všeč mi je. Črne, čudovite velike oči, polne ustnice, nisem verjel.

Črno krilo, tik pod kolenom, črne nogavice in nekaj lepih škornjev z višjimi petami. Oh, gospa. Peljali smo se z avtobusom. Sedela je nekje spredaj, z mamo in prijateljico, morda botrom, nisem vprašal. In kaj se dogaja ... Tam so prispeli nekam med ogledom mesta, prišla je nekako blizu, nato pa mi bo razložila, zakaj.

Zgodba se je začela rahlo, razložil sem ji, da se je spominjam, napenjam se skozi raztegnjene nasmehe. Govoril sem čim lažje, ker je dajala vtis razburjene ženske, nekoliko namrščene. Naenkrat se je iz skupine na strani razlila šala, ki ni povezana z nami, oba sva se nasmejala in sprostila.

Začela je govoriti, se smehljati in sproščati. Naučila se je veliko o meni, a tudi jaz sem se veliko naučil o njej. Ločili smo se tu v mestu, a s ciljem, da smo se ob devetih zvečer dobili na enem trgu, od koder smo se vračali v Beograd. Med sprehodom po mestu, pitjem kave in uživanjem v raznolikosti sem le redko pomislil na to.

Na poti nazaj pa smo zgodbo odvezali. Moj prijatelj je trkal, da sem potrkal, zato sem se ji lepo opravičil. Izmenjali smo si telefone, saj smo se spomnili mnogih ljudi, ki smo jih po šoli srečevali, se družili in pili. Zanimali smo se drug za drugega v ideji, da bi se družili s skupnimi prijatelji.

A ko sem se ločila od tega lahkega potovanja, mi je rekla: - Če me želite poklicati, veste, čez en mesec grem v Ameriko ... Ja, veste, čisto. Zdelo se je, da njen pogled nekaj ponuja, in težko sem verjel občutku. Zmedena, nekoliko potrta in z obžalovanjem, da se druženje sploh še ni začelo in je že odhajala, sem se počutila neumno.

Toda zaradi tega obraza, las, nasmeha in njenega vonja, ki se je mešal s parfumom, ki ga je dala tisti dan, sem jo poklical naslednji dan. In sva se dobila popoldan in šla na kavo. Zgodba se je začela, vidim, da se malo zadušim, vendar mi je predlagala, da se spet vidimo, ker nima fanta, fanta ali zaročenca, pravi, da ni v zvezi, mislim, da je vse postavila stran pred potovanjem.

Videti je bilo zelo dobro, imel je denar, pa tudi okus. To se je videlo pred dvanajstimi leti. In tako smo se spet videli, tudi ob kavi. Neumno, nekako kot nepisano pravilo. Recimo pet, šest dni po prvi kavi. Bil je petek. Neka družba, večinoma se poznava, se je z njo dogovorila za sestanek in šla bi v klub v centru.

Ko smo hodili tja, sem prižgal "naprave" in ji izmeril žiroskopsko mešano hojo. Zamahnila je z boki, stopala pred stopalom. Zbrala sem se, vsaj do neke mere se mi zdi zanimiva. Padli smo. Klub je temen in poln dima. Glasba je bila dobra. Vsi smo se poslovili, ponaredili in pozirali.

Bilo mi je malo hudo, toda stvar "To ni ljubezenska pesem" me je spravila ven. Vedno se mi vrti in skače. V nekem trenutku vidim, da se umakne na barski stol, kot da je utrujena. Rekla mi je, da bo šla in če bom lahko z njo. Rahlo navdušenje me je kot droga dvignilo, vendar nisem vedel, kaj prihaja.

Moje misli so postale razpršene, mislil sem romantično, zdaj kot junak, zdaj kot pajek, nekaj tega sem povedal. Zdelo se mi je spet dolgčas, a ona se je zasmejala. Vedela je, kaj hoče. Šli smo do njenega stanovanja. Potem mi je rekel, da ne ve, kam naprej, in me vprašal, kaj hočem in kam gre ta sestanek.